Tekaško koleno ali iliotibialni sindrom – kaj storiti?


Avtor: Nejc Bončina, kineziolog


Iliotibialni sindrom je preobremenitvena poškodba, za katero so značilne bolečine na zunanji strani kolena. Ker so zelo pogoste pri tekačih in kolesarjih, stanju pogovorno rečemo tudi »tekaško koleno«.


Kazalo vsebine

  • Kaj je iliotibialni sindrom?
    • Anatomija
    • Simptomi
  • Zakaj pride do pojava tekaškega kolena?
  • Kako odpraviti iliotibialni sindrom?
    • Postavljanje diagnoze
    • Akutna faza
    • Subakutna faza
    • Funkcionalna faza
  • Vračanje v šport
  • Sklep
  • Literatura

Kaj je iliotibialni sindrom?

Iliotibialni sindrom je klasična preobremenitvena poškodba, ki večinoma prizadene tekače in kolesarje. Glede na znanstveno literaturo naj bi poškodba predstavljala celo do 22,2% vseh poškodb spodnjih okončin v tekaški populaciji (Fredericson in Weir, 2006).

V kontekstu mehanizma nastanka bolečin sta trenutno v veljavi dve teoriji. Prva pravi, da do vnetja in bolečin pride, ker se iliotibialni trakt med upogibanjem in iztegovanjem kolena (kot pri teku) drgne ob lateralni epikondil stegnenice (Clark idr., 2014). Ta teorija je danes verjetno še vedno najbolj pogosta in jo je moč zaznati v velikem številu raziskav, obstaja pa tudi že nekaj raziskav, ki trdijo drugače.

Slika 1: Prikaz prehoda iliotibialnega trakta prek lateralnega epikondila stegnenice (Johnson, 2013)

Druge raziskave namreč navajajo drugo teorijo, kjer vnetje in bolečine niso posledica stika med iliotibialnim traktom in epikondilom stegnenice, ampak se zaradi hkratne notranje rotacije kolena in kolka pri upogibu kolena v območju okrog 30° (kot pri teku) zaradi drgnjenja in pritiska ob maščobno blazinico pod iliotibialnim traktom vname oživčeno maščobno tkivo.

Anatomija

Iliotibialni trakt je del stegenske fascie in se nahaja na zunanji strani stegna. Je fascialna struktura, ki služi kot neodvisen pasivni stabilizator zunanje strani kolena (Dubin, 2006). Trakt poteka od črevnice (os illium) po zunanji strani stegna in se spodaj prirašča na vrh golenice (tibia), bolj natančno na lateralni tibialni tuberkel, ki ga imenujemo Gerdyjev tuberkel (Madden idr., 2010). Trakt omogoča stabilnost med hojo in preprečuje varus položaj kolena oziroma zvračanje kolena navzven.

The iliotibial band and site of injury at lateral epicondyle of the femur.  | Download Scientific Diagram
Slika 2: Anatomija iliotibialnega trakta

Simptomi

Glavni simptom tekaškega kolena so bolečine na zunanji strani kolena. Te se pojavijo predvsem v območju 30° upogiba kolena ob prenosu teže na poškodovano nogo. Bolečina načeloma ni stalna, ampak se pojavi pri ali po večji količini športne aktivnosti. Praviloma se poslabša po večji količini teka (lahko tudi hoje in kolesarjenja), pri teku navzdol ali pri teku po viseči podlagi (Madden idr., 2010).


Zakaj pride do pojava tekaškega kolena?

Dejavnikov tveganja za pojav iliotibialnega sindroma je več, v osnovi jih lahko razdelimo na zunanje in notranje. Med zunanjimi izstopa napačno načrtovan sistem treninga, za katerega je značilen prehiter dvig volumna teka, kar je tudi nasploh eden izmed glavnih dejavnikov za pojav poškodbe (Madden idr., 2010). Med ostale zunanje dejavnike pa Madden in sodelavci (2010) navajajo še obrabljeno tekaško obutev ter previsoko nastavljen sedež pri kolesarjenju in navznoter obrnjena stopala med kolesarjenjem.

Na drugi strani imamo notranje dejavnike tveganja:

  • Spol: Ženske imajo zaradi drugačne oblike medenice povečan kot Q, zato imajo pomembno povečano zunanjo rotacijo kolka glede na moške tekače (Phinyomark idr., 2015), večja je tudi notranja rotacija kolena, tveganje za pojav tekaškega kolena pa večje.
  • Šibke odmikalke kolka: Če so odmikalke kolka oslabljene, je kolk v preveliki addukciji, kar vodi v napetost iliotibialnega trakta, poleg tega je v fazi opore med tekom slabši tudi nadzor nad gibanjem kolka. Ob šibkosti srednje zadnjične mišice (gluteus medius) se poviša aktivacija mišice tensor fascia latae (TFL), kar lahko vodi v slab nadzor nad gibanjem kolka in stegnenice med tekom in hojo, kar lahko vodi v pretiran valgus ali varus kolena. Vse skupaj poveča stres na iliotibialni trakt (Clark idr., 2014).
  • Šibka velika zadnjična mišica: Ob oslabelosti velike zadnjične mišice se nadzor nad gibanjem kolka lahko dodatno poslabša.
  • Povečana everzija stopala: Tveganje za nastanek tekaškega kolena povečajo tudi oslabljene mišice stopala (plosko stopalo), saj med tekom koleno posledično uhaja v večjo notranjo rotacijo.
  • Neustrezna tehnika teka: Ob pristajanju na peto med tekom se podaljša čas kontakta, koleno pa zato uhaja v prej omenjeno območje drgnjenja.
Pin on core and yoga
Slika 3: Vloga srednje zadnjične mišice (gluteus medius) med tekom

Kako odpraviti iliotibialni sindrom?

Fredericson in Wolf (2005) sta rehabilitacijo iliotibialnega sindroma razdelila v tri faze: akutno in subakutno fazo ter fazo krepitve. V procesu rehabilitacije se najprej osredotočamo na odpravljanje vnetja in bolečin, čemur sledi doseganje ustrezne gibljivosti iliotibialnega trakta in sosednjih struktur, proces pa se zaključi s krepitvijo odmikalk kolka in odpravljanjem ostalih naštetih dejavnikov tveganja.

Proces odpravljanja iliotibialnega sindroma v povprečju traja okrog 6 tednov, kar je podprto tudi s strani več znanstvenih raziskav.

Postavljanje diagnoze

Preden se lotimo procesa odpravljanja iliotibialnega sindroma, je potrebno s strokovnim pregledom postaviti ustrezno diagnozo. Vzrokov za bolečine v kolenih je namreč več, zato se moramo z ustreznim pregledom prepričati, da je naslovljena prava poškodba. Tako je smiseln pregled pri zdravniku, ki je pristojen za postavljanje diagnoze, kar lahko nadgradimo še s pregledom pri ustreznem strokovnjaku (kineziolog, fizioterapevt), s katerim opravimo dodatno diagnostiko za dejavnike tveganja. Tako se proces rehabilitacije prilagodi posamezniku, s čimer se poveča učinkovitost le-tega.

Za diagnozo iliotibialnega sindroma se pogosto izvede t. i. »Noblov test«, ki služi kot provokacijski test. Test se izvede tako, da se pacient uleže na hrbet, pri čemer je kot v kolenu poškodovane noge 90°. Zdravnik nato s prstom pritisne na lateralni epikondil stegnenice, pacientu pa naroči, naj iztegne nogo v kolenskem sklepu. Ko je kot v kolenu približno 30°, se iliotibialni trakt premakne na drugo stran prsta. Če pacient potrdi bolečino, ki je enaka tisti pri športni dejavnosti, potem je Noblov test pozitiven za iliotibialni sindrom (Dubin, 2006).

Primer izvedbe Noblovega testa

Akutna faza

Akutna faza je v prvi vrsti namenjena odpravljanju vnetja in bolečin. S tveganimi aktivnostmi (tek in kolesarjenje ter ostale aktivnosti, kjer je prisotna bolečina) se prekine, če je bolečina huda, pa je smiselno prekiniti z vsemi športnimi aktivnostmi. Vnetje lahko odpravimo s hlajenjem in protivnetnimi sredstvi, priporoča se tudi masaža z ledom na področju vnetja, saj naj bi predstavljala učinkovit način za zmanjšanje le-tega (Johnson, 2013).

V tej fazi je učinkovito tudi koriščenje fizioterapevtskih storitev, kot sta masaža in tecar terapija, s katerimi lahko še bolj učinkovito odpravimo bolečine.

Subakutna faza

Po odpravljenem vnetju in bolečinah vstopimo v subakutno fazo, kjer je glavni cilj doseganje ustrezne gibljivosti iliotibialnega trakta in sosednjih struktur, kar služi kot podlaga za ustrezen razvoj moči v naslednji, funkcionalni fazi.

Tako kot za vse ostale mišične skupine, tudi za raztezanje iliotibialnega trakta obstaja več razteznih vaj. Težko rečemo, katera vaja je najboljša, saj Johnson (2013) priporoča, da posameznik izvaja raztezno vajo, pri kateri sam najbolje čuti razteg, ki ga želimo doseči.

Slika 4: Primer raztezne vaje za iliotibialni trakt

Poleg klasičnih razteznih vaj lahko k hitrejši rehabilitaciji pripomorejo tudi drugi načini sproščanja mehkih tkiv. Dubin (2006) navaja, da so v pomoč lahko Grastonova tehnika, tehnika aktivnega sproščanja (»active release technique«) in miofascialno sproščanje z valjčkanjem. Fredericson in sodelavci (2000) navajajo še, da je lahko v pomoč sproščanje prožilnih točk (»trigger points«), predvsem na mišicah biceps femoris, vastus lateralis, gluteus maximus in TFL.

Funkcionalna faza

Potrebno je poudariti, da po odpravljenih bolečinah in doseženi ustrezni gibljivosti rehabilitacija ni zaključena. Nasprotno, rečemo lahko, da se rehabilitacija v pravem pomenu besede tu šele začne. Tretja faza je namreč namenjena vadbi za moč, kjer krepimo predvsem odmikalke kolka.

Beers in drugi (2008) so v svoji raziskavi prišli do ugotovitev, da so v primeru pojava iliotibialnega sindroma odmikalke kolka na poškodovani nogi šibkejše od odmikalk kolka na nepoškodovani nogi. Krepitev odmikalk kolka, ki traja vsaj 6 tednov, se je tudi v literaturi izkazala kot zelo učinkovita metoda odpravljanja iliotibialnega sindroma (Fredericson idr., 2000).

Pri izboru vaj za krepitev odmikalk kolka je smiselno slediti neki logični, v znanstveni literaturi utemeljeni progresiji krepilnih vaj. V začetku rehabilitacije praviloma uporabljamo različne variacije dvonožne izvedbe krepilnih vaj, nato pa preidemo na enonožno izvedbo. Pri enonožnih oziroma unilateralnih vajah je aktivacija stabilizatorjev kolka namreč večja kot pri dvonožni izvedbi (Baker idr., 2011). Pogosto uporabljene vaje in njihova progresija je prikazana na spodnji sliki.

Slika 5: Progresija vaj v procesu odpravljanja iliotibialnega sindroma (Zupan, 2006)

Krepilne vaje izvajamo po metodi vzdržljivosti v moči, torej izvajamo relativno število ponovitev, odmori med vajami pa so kratki. Vaje izvajamo v obsegu med 15 in 20 (tudi 30) ponovitev, skozi vadbene enote in tedne pa število serij povečujemo. Če nismo sposobni izvesti predpisanega števila serij in ponovitev določene vaje, si vajo olajšamo (izbira lažje elastike oziroma bremena, lažja variacija vaje, ipd.). Vadba za moč naj poteka vsaj 3-4x tedensko. (povzeto po Zupan, 2016).

Še nekaj nasvetov za izvajanje krepilnih vaj v primeru tekaškega kolena:

  • Pri izvajanju vaj, kot so počepi in izpadni koraki, z nagibom trupa bolj naprej dosežemo sorazmerno večjo aktivacijo glutealnih mišic.
  • Vadbene enote naj v sklopu ogrevanja in ohlajanja naj vsebujejo miofascialno sproščanje iliotibialnega trakta in TFL (Zupan, 2016).
  • Pri izvajanju vaj z elastiko lahko tempo ponovitev oziroma trajanje kontrakcij podaljšamo, s čimer povečamo učinkovitost vaje.

V tej fazi rehabilitacije se osredotočamo tudi na odpravo drugih dejavnikov tveganja, ki smo jih odkrili na začetnem testiranju/pregledu, poleg tega program vadbe v celoto zaokrožimo z vajami za krepitev drugih mišičnih skupin, ki so za tekače še posebej pomembne. Tako poleg dolgoročnega odpravljanja bolečin na zunanji strani kolena poskrbimo še za preventivo pred drugimi pogostimi tekaškimi poškodbami, kot so na primer vnetje pokostnic, plantarni fasciitis, ipd.

Po potrebi je smiselna tudi korekcija tekaške tehnike.


Vračanje v šport

V športne aktivnosti naj bi se, glede na znanstveno literaturo, začeli vračati, ko simptomov iliotibialnega sindroma ni vsaj 14 dni (Adams, 2004). Poleg tega mora biti negativen zgoraj omenjen »Noblov test«. Baker in sodelavci (2011) pred povratkom v šport priporočajo tudi testiranje moči glutealnih mišic ter gibljivosti iliotibialnega trakta in sosednjih struktur.

V kontekstu vračanja v šport oziroma ponovnega izvajanja aktivnosti je potrebno poudariti izreden pomen potrpežljivosti. Tako kot večina preobremenitvenih poškodb, je tudi iliotibialni sindrom zoprna in relativno zahrbtna poškodba, saj se lahko ob prehitri oziroma neustrezni vrnitvi v šport hitro ponovi.

Pri vrnitvi v športne aktivnosti je tako smiselno zelo pazljivo in postopno dvigovati volumen športne aktivnosti ter spremljati odziv organizma na izvedeno obremenitev. V primeru kolesarjev je smiselno tudi znižanje višine sedeža, s čimer zmanjšamo stres na iliotibialni trakt (Wanich idr., 2007).


Sklep

Iliotibialni sindrom oziroma tekaško koleno je preobremenitvena poškodba, ki prizadene predvsem tekače in kolesarje. Zanjo so značilne bolečine na zunanji strani kolena, saj iliotibialni trakt med upogibanjem in iztegovanjem kolena drgne ob lateralni epikondil stegnenice.

Kot glavne dejavnike tveganja se izpostavlja predvsem prehiter dvig volumna treninga, šibkost mišic odmikalk kolka, šibke stabilizatorje kolka, povečano everzijo stopala in neustrezno tehniko teka. Odpravljanje bolečin na zunanji strani kolena v osnovi delimo na 3 faze. V prvi je cilj odpravljanje bolečin in vnetja, v drugi doseganje ustrezne gibljivosti iliotibialnega trakta in sosednjih struktur, v tretji fazi pa je cilj krepitev odmikalk kolka in odpravljanje obstoječih dejavnikov tveganja. Vse skupaj navadno traja okrog 6 tednov.

Pred začetkom rehabilitacije sta smiselna zdravniški pregled, kjer se postavi ustrezna diagnoza in izvedba ustreznega testiranja, s katerim se proces odpravljanja bolečin prilagodi posamezniku, s čimer se poveča učinkovitost procesa. Vrnitev v šport mora biti postopna z veliko mero potrpežljivosti, saj se v nasprotnem primeru poškodba lahko hitro ponovi.


Kako bi ocenili ta članek?


V primeru, da imate težave s podobnimi bolečinami, se lahko obrnete na nas, mi pa vam bomo poskušali pri odpravljanju težave čim bolje pomagati. Lahko nam pišete na sportjezakon.info@gmail.com ali nas prek socialnih omrežij kontaktirate za uvodni posvet.


Vsebina je namenjena zgolj v informativne namene, ni nadomestilo za pregled pri zdravniku in nikakor ne služi kot uradni zdravstveni nasvet, zato se ob morebitnih težavah posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.


Avtor: Nejc Bončina, dipl. kin. 

Instagram: nejcboncina 
E-pošta: nejc.boncina@gmail.com
LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/nejcboncina/


Literatura

  • Adams, W. B. (2004). Treatment Options in Overuse Injuries of the Knee: Patellofemoral Syndrome, Iliotibial Band Syndrome, and Degenerative Meniscal Tears. Current Sports Medicine Reports, 3(5): 256-260.
  • Baker, L. R., Souza, B. R. in Fredricson M. (2011). Iliotibial band syndrome: Soft tissue and biomehanical factors in evolution and treatment. American Academy of Physical Medicine and Rehabilitation, 3(6): 550-561.
  • Beers, A., Ryan, M., Kasubuchi, Z. in Taunton, J. E. (2008). Effects of Multi- modal Physiotherapy, Including Hip Abductor Strengthening, in Patients with Iliotibial Band Friction Syndrome. Physiotherapy Canada, 60(2): 180-188.
  • Clark, M. A., Lucett, S. C. in Sutton, B. G. (2014). NASM Essentials for Corrective Exercise Training. Arizona: National Academy of Sports Medicine.
  • Dublin, J. (2006). Evidence based treatment for iliotibal band friction syndrome. Sports therapy. Pridobljeno iz http://www.dubinchiro.com/illiotibial_band.pdf
  • Fredericson, M. in Weir, A. (2006). Practical management of iliotibial band friction syndrome in runners. Clinical journal of sport medicine: official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 16(3): 261–268.
  • Fredericson, M., Cookingham, C. L., Chaudhari, A. M. in Sahrmann, S. A. (2000). Hip abductor weakness in distance runners with iliotibial band syndrome. Clinical journal of sport medicine: official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 10(3): 169–175.
  • Fredricson, M. in Wolf, C. (2005). Iliotibial Band Syndrome in Runners: Innovations in Treatment. Sports Medicine, 35(5): 451-459.
  • Johnson, J. (2013). Treat Your Own Iliotibial Band Syndrome. Indianapolis: Dog Ear Publishing.
  • Madden, C. C., Putukian, M., Young, C. C. in McCarty, E. C. (2010). Netter’s Sports Medicine. Philadelphia: Saunders
  • Phinyomark, A., Osis, S., Hettinga, B. A. in Ferber, R. (2015). Gender differences in gait kinematics in runners with iliotibial band syndrome. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 25(6): 744–753.
  • Wanich, T., Hodgking, C., Columbier, J. A. in Kennedy, J. G. (2007). Cycling injuries of the lower extremity. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 15(12): 748-756.
  • Zupan, A. (2016). Iliotibialni sindrom in vadba. (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport

Viri slik

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.